Včeraj sem začel z kratkim uvodom, danes pa se vam lahko malo predstavim...

Sem Aleš Hrvatin iz okolice Ilirske Bistrice, po domače pa Lujko z Betule.
Že od malih nog imam prekomerno telesno težo. Tako da sem že v prvem razredu osnovne šole imel 40kg, v osmem pa že 110 kg. V prvem letniku srednje šole že 135kg in tam se je začelo moje resno prenažiranju. Tako sem prišel vse do z 160kg, ki sem jih imel kar nekaj časa.
Takrat me ni še nič motilo,bil sem mlad,skrbi nisem imel.Igral sem košarko,poškodb ni bilo.

Z vsakim letom se je teža večala in gibanje mi je postalo že napor. Prišel se sem do točke, ko nisem mogel več normalno gibat in začele so se poškodbe. Takrat se je z košarko tudi končalo. Hrana mi je začela pomenit uteho, tolažbo ter nekakšno zadovoljstvo še posebej, ko je zbolel oče.

Nekajkrat sem sicer poizkušal z dieto,ampak neuspešno. Hujšal pa sem zelo kratka obdobja.

Dviganje teže se je samo še stopnjevalo. Tako sem prekoračil 200kg. Začeli so se problemi z sklepi. Hrbtenica, kolena, gležnji, poškodba za poškodbo. Kar pa je pomenilo še manj gibanja je teža prišla do rekordnih 223kg.

Težko pa je opisat občutek, ko imaš takšne kilograme, ampak bom poizkušal. V službo sem hodil z težavo, bal sem se, da bo kakšna okvara in bom moral po stopnicah gor,ker se enostavno niti nisem mogel normalno gibat. Prišel je dan ko je bilo potrebno po stopnicah, pa še en dan in tako naprej. Na koncu sem sodelavce prosil, če mi lahko naredijo uslugo in me rešijo. Lahko se jim samo zahvalim,da so bili tako dobri in so mi pomagali.

Delo doma je trpelo. Veliko je tega za postoriti okoli hiše. Tega se zavedaš, želiš pa ne moreš nič, resnično nič. Prišel je dan sem imel malo moči in volje sem nekaj naredil. Pol spet teden dni nič.

Gležnji in noge so mi otekali že po uri na nogah. Po stopnicah doma sem hodil en po eno in to počasi. Spat nisem mogel normalno,ker sem se zaradi teže obrnil 100x na noč. Z bolečinami v hrbtu,nogah. Glava me je bolela pogosto. Želodčne težave,trebuh,prebava. Joj…ni za govoriti.

Probleme sem imel že z osnovnimi stvarmi…na wc nisem mogel normalno, nohtov na nogi si nisem mogel ostriči, spotil sem se ko sem to počel. Nogavice sem si obul z težavo,čevlje ravno tako. Še pri oblačenju sem se zadihal. Poškodbe so začele nastajat že pri normalni hoji. Stopnic brez opore nisem mogel več premagati. Težko sem ustajal z avker je že to postal napor.

In prišel je dan, ko sem se tehtal v službi na industrijsko tehtnico,ker na drugo niti nisem mogel. Pokazala je čez 223kg.

Poslal sem sliko ženi Anji, rekel sam sebi in tudi njej, da je tega dovolj, ker enostavno več tako ne gre. Misli so mi že uhajale, da ob takšnem nadaljevanju ne bom preživel še enega leta. Anja pa se je odločila, da bo tudi ona začela z mano. Ta dan je bil pa 25.1.2017. Prelomnica v mojem življenju.

Prvi mesec je bil res težek ampak je uspelo zdržat. Nekaj prekrškov je bilo,ampak nič hujšega.

Spremenila sva način prehranjevanja na polnozrnate izdelke in manj sladkarij...itd. Mesec dni po po tej odločitvi je v najino življenje vstopila Barbara Janežič iz  referenčne ambulante. Ona naju je vodila k boljšim prehranjevalnim navadam in gibanju,hodila z nama na sprehode. Vpisala sva se tudi v program Zdravo hujšanje. Sprehodi so bili bolj počasni,ampak za začetek je bilo to tudi nekaj.

Do poletja mi je uspelo priti pod 200kg.

Konec julija sem na internetu opazil prijavo za The biggest loser Slovenije. Za šalo sem izpolnil prijavnico zase in ženo.

Skoraj sem že pozabil na prijavo in po e-mailu je prišel vprašalnik. Potem pa klic za avdicijo in drugo avdicijo,psihoteste. Nazadnje še klic za zdravniški pregled. Takrat sem se komaj začel zavedati, da lahko celo pridem v šov.

In zgodilo se je…sprejet sem bil v šov. Nisem vedel če sem vesel ali ne. Občutki so bli dvomljivi. Žena pa na žalost ni mogla v šov zaradi službe.

Ko sem vstopil v šov sem imel 194 kg. Začetek je bil težek, ampak vsemu sem se prilagodil. Najbolj me je mučila psiha ter poškodbe.  Da sem zdržal 8 tednov v šovu se moram zahvaliti tudi naši Maji Cimermančič, ki me je vseskozi podpirala. Ko sem bil najbolj potrt in psihično izmučen je prišla in naredila pridigo ter mi vlila voljo,da sem to premagal. V šovu sem izgubil kar 36  kilogramov in pridobil precej na kondiciji in znanju.

Tako sem po tem ko sem zapustil šov tehtal 158kg. Prvi dan, ko sem zapustil šov pa sem šel z Anjo k osebni trenerki Maji Ujčič ter se dogovoril z njo za osebne treninge. Začel sem delati predvsem na moči.

Z vztrajnostjo in prehrano, ki mi ustreza ter veliko vadbe, odrekanja sem danes pri 113 kg, kar pomeni da sem jih izgubil skupaj že 110kg.

To mi je nekako že postal način življenja. Temu ne rečem niti več hujšanje.

Za zaključek naj vam povem…stopnice niso več problem,tudi če imam poškodbo kolena. Obujem se brez problemov, nogavice dam gor v sekundi, nohte si tudi ostrižem brez težav, glava me več ne boli, v avto grem brez problemov ,spim kot mucek..pa še uro bi lahko našteval kaj vse je boljše. In še boljše bo.

Posebna zahvala pa gre tudi moji Anji, ki mi je in mi še vedno stoji ob strani.V tem času je tudi ona izgubila 28kg.

Vse to dogajanje je prineslo tudi facebook skupino #aktivirajse, ki sva jo ustvarila skupaj z res dobro prijateljico Majo Cimermančič. V skupini skušava pomagat ljudem, da bi spremenili svoj način življenja in prehranjevalne navade. Deliva tudi nasvete iz svojih izkušenj. V dobrih treh mesecih obstoja skupibe smo nabrali preko 5000 članov in ponosen sem na vse dogajanje in Majo, ki se res trudi za vse nas in vas!

Naslednjič pa sledi prvi dan ko bom objavil kaj sem počel in kaj sem jedel...skrivnosti ne bo,objavil bom vse kar dam v usta😀

Se beremo...